Moj preljubi Eskişehir…
Življenje v tem malem mestecu, ki v določenih aspektih močno spominja na domačo Ljubljano, je po Turčiji znano kot lagodno, udobno, a s pridihom ljubkosti mestnega utripa in funkcionalnosti. V nasprotju z Istanbulom, ki je kot večmilijonsko mesto, polno kriminala, onesnaženosti in populacijske prenesičenosti, velja Eskişehir kot eno najbolj varnih mest v Turčiji, poleg tega imajo prebivalci še vedno na voljo vse kar potrebujejo za dober življenski standard. V Eskisehir ne zahaja veliko turistov (to lahko kaj kmalu ugotoviš, ko po celem mestu iščeš razglednice, ki jih ni nikjer za dobiti:), kar se pozna tudi na odnosu domačinov do tujcev. Ljudje so v veliki meri izredno prijazni, gostoljubni, topli in pošteni. Ko sem prvič padla v pazarsko zmešnjavo, kjer je na eni (sicer izredno dolgi) ulici nešteto prodajalcev svežega sadja in zelenjave, človeka ob prvem obisku popolnoma zmede, saj gre za tako veliko izbiro, da komaj slediš, kje je kilogram jabolk ceneje:) Takrat sem bila sprva zelo nezaupljiva do prodajalcev, češ kaj, če me bodo ogoljufali, bodisi za ceno bodisi za kakovost surovin. Pa sem kmalu ugotovila, da se to še zdaleč ne more zgoditi. Z mojo polomljeno in okrnjeno turščino sem po dolgem zbiranju pogum, kako in pri kateremu prodajalcu naj začnem končno prebila led in potem je vse steklo kot po maslu. Vedno ti sadje stehtajo tako, da točno vidiš koliko kilogramov je zaračunanih, pogosto pa za osnovno ceno dodajo še malce več ali celo še kakšno brezplačno limono. Taki so ljudje v Eskişehirju…
Lega mojega novega mesta je ravno tako zelo ugodna. Domačini imajo že kar navado, da čez vikend pobegnejo v bližnjo Burso ali Ankaro. Ravno tako socialno življenje nikakor ne more trpeti, saj je v centru mesta na voljo ogromno prikupnih barčkov in restavracij, ki se vijejo ob leni reki, lahko se preprosto samo sprehodiš po glavni magistrali, se na poti ustaviš v neštetih pekarnah in slaščičarnah, z najbolj slastnimi in raznovrstnimi slaščicami po katerih je Eskişehir tudi znan. Ob ponedeljkih, sredah in petkih lahko za zelo ugodne cene nakupiš sadje in zelenjavo ali pa obleke, torbice, nakit in posodo na enemu izmed dveh mestnih pazarjev. Ob večerih zabave ne manjka, saj se vseskozi nekaj dogaja. V mestu se namreč čuti poplava študentov, ne samo po dokaj poceni življenju, temveč tudi po razvedrilnih dogodkih. Sami največkrat zahajamo v lokalčka Glow in Carpe diam, ki sta naravnan predvsem z rockovsko glasbo, kar se pozna po skorajda vsako dnevnih večernih koncertih lokalnih ali bolj znani glasbenih skupin. Za malo večje žure in noro plesanje pa se zahaja v nekdanji The Doors, ki se po novem imenuje 222 ali Hayal.
Kar se tiče nakupovanja oblek in obutev, je najboljše mesto, kot že omenjeno lokalni pazar. Tam se res najde vse, ne samo zelo ugodno, temveč tudi zelo lepe stvari. Ne gre za tako tržnico, kjer bi kupovale samo stare mame (kot pri nas;)), temveč zelo veliko mladih zahaja tja, saj so ponujene stvari, res v koraku z modo in lokalnim rockovski ala 80-a stilom (All Starke imajo po moji lastni raziskavi, opazovanju z udeležbo:), 95% mladih, tako, da tudi v trgovinah zaslediš nešteto različnih in odštekanih modelov). Poleg pazarja se najdejo tudi nekatere manjše trgovinice v centru mesta, med njimi sem še posebej navdušena nad trgovino Jo Jo, kjer imajo tako zakon stvari, vendar za malce dražje cene.
Če se hočeš iti pravi zahodnjaški stil imaš na volju tudi prave ”evropejske” nakupovalne centre. Med njimi je najbolj popularen Kanatlı, v katerem se poleg trgovin z zelo dragimi (za stereotipne turške razmere) trgovinami, najdejo tudi restavracije s hitro prehrano, kot je npr. Burger King in tudi kavarna, Kahve Dünyası, ki je trenutno moj zelo dober nadomestek Star Bucksa. Gre za verigo kavarn, ki izhajajo iz, kje drugje kot Istanbula, poleg zelo dobre kave pa nudijo tudi neštete izdelke iz slaste čokolade. Tako te ob vsakem naročilu kave čaka slastno presenečenje: čokoladna žlička, ki jo namakaš v kavo…mmmm… Poleg izložbe prodajalne čokoladnih bombonov, tort in čokoladnih kavnih zrnc, pa te mamljivo gleda čokoladna fontana. Prava Charlieva tovarna čokolade:)
V Eskişehirju se na veliko gradijo nove stanovanjske in poslovne stavbe-pravi Dubai v malem. Med njimi ravno končujejo novi nakupovalni center Espark (lahko ”pogooglate” na internetu), ki naj bi bil drugi največji nakupovalni center v Evropi in ki je poleg tega še v neposredni bližini mojega doma. Najboljša novica, ki mi je še nekaj dni potem risala nasmeh na obrazu, pa je, da naj bi se v Esparku nahajal tudi moj preljubi Star Bucks! Ja Urša, vem, da si mi trenutno zelo ”fouš”…hihihihi…še dodatni razlog, da me prideš obiskat:) Poleg tega sem našla tudi slaščičarno, ki nama je kot pisana na kožo za najina ”kofetkanja”…ob vsakem obisku pomislim, kako bi ti bilo všeč.
Na obrobju Eskisehirja se nahaja še eden izmed nakupovalnih centrov, imenovan Neon, kjer lahko najdeš tudi Carrefour. Vendar je obisk slednjega še nekje na čakalni listi.
Joj, se vidi, da študiram marketing; sem se čisto razpisala o nakupovanju. Ko pa smo že pri mojem področju, moram omeniti, da sem absolutno navdušena nad turškimi televizijskimi oglasi. Moja mala obsesija gledanja in spremljanja oglasov je tukaj dobila popolnoma nove razsežnosti, saj je toliko novih oglasov, ki jih moram še absorbirati. Trenutna številka ena je oglas za eno izmed turških bank, kjer so za ozadje izbrali pesem ”Money makes the world go around” iz znanega mjuzikla, ki pa je tukaj v turščini, kar je še posebej zanimivo. Mislim, da bi bil oglas predvsem všeč mojim Kazincem:) Drugače pa je zanimivo, to pišem za moje komunikologinjeJ, da so vsi oglasi izredno dolgi, ogromno jih vsebuje ”jingle”, kar je pri nas že skorajda popolnoma izpadlo iz prakse, veliko je emocionalnih apelov in poudarjanja turških vrednot (npr. družina). Skratka zelo zanimivo je opazovati marketing neke druge dežele, sploh pa tako raznolike in kulturno bogate kot je Turčija. Predvsem sem navdušena nad družbo Koç, ki ima v lasti približno deset izmed večjih turških podjetij, ki je svojo poslovno pot začela kot družinsko podjetje čistil in se skozi leta razrasla v pravi ekonomski fenomen. Ustvarili so prvo verigo supermarketov, Mygros, prvo proizvodnjo avtomobilov, Otokoç in prvo večjo socialno kampanjo v Turčiji, kjer so pomagali izobraževanju žensk na vzhodnem delu države. Tako danes zajemajo eden izmed večji del tržnega deleža in veljajo kot ena, če ne najbogatejša družba in poslovna družina v Turčiji.
Pa poglejmo še malo v mikro plat mojega življenja v novem okolju. Moja mali residenca se nahaja v predelu Bağlar, kjer stanuje večina študentov, saj je lokacija izredno ugodna: oddaljen je približno 15 min hoda od centra in 10 min do kampusa. Predel je postal po nekaj tednih bivanja in novih poznanstev zelo zanimiv in s pridihom ”domače soseske”, saj ko greš npr. v bljižnjo trgovino, BIM, vedno nekoga srečaš na ulici, kar ti daje občutek, kot da že celo večnost živiš tukaj. Sploh pa je zelo priročno, saj z izjemo nekaj prijateljev živijo vsi v bližini in se lahko tako v nekaj minutah dobimo pri komu v stanovanju.
Moje stanovanje je v popolnoma novi stavbi, v sedmem nadstropju, kar ponuja prelep razgled nad mestom. Imam res ogromno sobo, predvsem če primerjam s sobami ostalih prijateljev, saj je tudi celo stanovanje veliko: 4 spalnice (od tega je ena popolnoma prazna in bi jo lahko spremenili v dnevni salon, vendar kot boste izvedeli v nadaljevanju to ni v interesu ostalih stanovalk), kuhinja, kopalnica, posebej turško stranišče (zelo značilno za tukajšnja stanovanja, da imajo kopalnico s straniščem ”ala franka”, poleg tega pa še posebej stranišča ”ala turka” oz. po domače ”na štrbunk” v moderni različici), ogromna predsoba in dva balkona, od katerih ima eden vhod iz moje sobe. Živim skupaj še z dvema turškima dekletoma, Sedo in Daryo, s katerimi se ne razumem najbolje, saj se naši življenjski stili popolnoma razlikujejo, poleg tega pa sta punci v določenih pogledih dokaj negostoljubni in čudni. Namreč skoraj nikoli ne hodita ven, razen kadar gresta na fakulteto, ponavadi tako posedata doma, kuhata in poslušata tradicionalno turško folk glasbo. To me vsekakor ne moti, saj spoštujem njuna načina življenja, zadeva me zmoti samo, kadar želim koga povabiti na kosilo ali čaj, pa nimam kam dati goste, saj cimri po cele dneve okupirata kuhinjo za pripravo neštetih obrokov, katere nikoli ne delita z mano. Moti me predvsem ta njun odnos, namreč zelo redko mi odzdravita nazaj, ko jima rečem dobro jutro ali ko pridem domov. Skoraj nikoli se ne pogovarjamo, razen, če je kaj nujnega, saj je njuna angleščina zelo slaba (kar sem sprva mislila, da je vzrok vsega njunega vedenja, pa sem nato ugotovila, da temu ni tako), nikoli ne pijemo čaj ali kuhamo skupaj. Najbolj negostoljuben dogodek pa si me je zdel, ko sta povabili Firata in Fabiana (glej v nadaljevanju) na nedeljski turški zajtrk, brez da bi mi karkoli omenili, čeprav sta tudi onadva moja prijatelja. Tako sem se tistega jutra zbudila, videla, da je na mizi v kuhinji veliko različnih jedi, kar se mi sploh ni zdelo tako nenavadno, saj si Turki vzamejo veliko časa in skrbne natančnosti za vsak obrok, kar pomeni, da vsak obrok vsebuje najmanj štiri različne jedi. Nato sem si naredila svoj zajtrk, punci pa sta medtem posedali na balkonu, ki ima vhod iz kuhinje. Pri tem mi nista niti z besedo omenile napovedane goste, komaj da sta mi odzravile dobro jutro. In ravno ko sem pojedla svoj zajtrk, pa pozvoni na vratih in zagledam oba, Firata in Fabiana. Bila sem presenečena nad njunim prihodom, kar sem jima tudi povedala, in v trenutku sem povezala stvari skupaj. Nato so se posedli v kuhinjo za mizo in jedli zajtrk, jaz pa sem medtem pomila svojo posodo. Nobena od cimer me ni povabila, da se jim pridružim. Mislim, da ta dogodek vsekakor potrjuje, da nekaj ni v redu z njunim odnosom. Prav tako včeraj, ko sta k meni prišla Segul in Emre, ki sta vljudno pozdravila obe, jima ti nista odzdravile nazaj, samo bežno sta pokimali in delali naprej svoja opravila. To me je še posebej presenetilo, saj sem se sama navadila, da ko pridem domov in glasno pozdravim obe, ti pa sta tiho, samo da ne pozdravita mojih gostov, to pa se mi zdi skrajno nevljudno.
Zato se mi moje stanovanje vedno bolj zdi samotno. Imam občutek kot da živim sama in zato komaj čakam, da grem lahko do kakšnega izmed prijateljev in preživljam svoj čas tam. Velik problem pa je tudi internet, saj sem pred nekaj dnevi izvedela, da naj tehnične motnje ne bi bile sploh razrešljive. Zakaj in kako točno ne vem, saj vsako podrobnejšo stvar, ki jo vprašam cimro, je odgovor enak: ”I don’t know.” Potem nikoli ne vem, ali ne ve v čem je problem ali ne zna razložiti v angleščini. Jao! Zato resno razmišljam v alternativah moje nastanitve…
No, pa pokukajmo še malce v zanimivejšo in meni osebno dokaj pomembno temo: moji novi socialni krogi.
V Eskisehir smo kot Erasmovke prišle štiri dekleta, vse študentke FDV-ja. Sicer se je v zadnjem tednu na novo pojavil še peti Erasmovec, Lovro, ki ga pa še nisem uspela spoznati, zato težko povem kaj več o njem.
Našo ”štiri peresno deteljico”, poleg moje malenkosti sestavljajo še Tjaša, Tea in Pina. Tjaša je naša mala simpatična Primorka, ki me vedno pomiri s svojo življenjsko lagodnostjo in sproščenostjo ter nemalokrat nasmeji s svojim primorskim besednim zakladom, kar je na začetku povzročalo majhne komunikacijske nesporazume, kar se je našim turškim prijateljem zdelo povsem nenavadno in smešno, kako se lahko narečja iz tako majhne deželice tako močno razlikujejo. Njen slavni stavek je vsekakor: ”Ke bala!”, ki je postal slavnen, ko je boga revica imela smolo pri igrici s kockami, ki smo jo igrali na praznovanju Pininega rojstnega dne in kjer je v igri bilo vino-kar si lahko razlagate naprej po svoje:)
Tea je vročekrvna novomeščanka, z nežno umetniško dušo, izvrstno glasbeno nadarjenostjo in okrnjenim gurmanskim okusom (beri: krompir in piščanec;).
Pina pa je naša zavzeta vsestranska kulturologinja, ki vedno razmišlja s trezno glavo in preudarnostjo, pomešano z vplivom gorenjske krvi, hkrati pa včasih zaplava v svoj svet, iz katerega jo stežka zbudiš. Tudi z njo smo imele dolgo debato na temo narečno-slengovskih izrazov, šlo pa je za besedno zvezo, ki je ena od pogostejših v njenem besednjaku: ”Ja, navadn!” Do česa smo na koncu debate prišle? Da še zdaj s Teo ne razumeva logičnosti uporabe te zveze:) Kot naš ”itak”.
Z ostalimi od Erasmovcev se ne družimo veliko. Skoraj polovica vseh je Poljakov, ki pa imajo neke svoje čudne navade in rituale, pa ne da bi bila nacionalno diskriminatorna:) Nekaj več stika imam z ”nizozemskimi trojčki” oz. z Janbertom, Erwinom in Matthijsom (katerega izgovorjavo imena imam še zdaj težave…hihihi…). Zakaj trojčki, ker jih vsaj prvi teden nobeden ni ločil kdo je kdo, saj venomer tičijo skupaj in so si poleg tega na hitro še dokaj podobni. So pa zelo v redu fantje, sicer se radi pozabavajo in ponorčujejo z ljudmi, še posebej sprva, da preizkusijo iz kakšnega testa si, vendar so mi ogromno pomagali, ko sem kaj potrebovala, predvsem na področju računalnikov. Janbert me je npr. vpeljal v svet Google mapa in Picasa. Thank you!
Malce več se družim tudi z Latvijko Sanijo, ki se je sicer skozi čas izkazala za punco z malce preveč svobodnjaškimi načeli.
Dobro pa se razumem še z Nemcem Fabianem, s katerim sva se na začetku kar veliko družila, zdaj pa sva se malo oddaljila.
Zelo pri srcu pa mi je dejstvo, da sem v tako kratkem času pridobila tako dobre turške prijatelje. Pred prihodom v Turčijo si nisem mislila, da se bom lahko tako povezala z domačimi študenti.
Na prvo mesto moram vsekakor postaviti Şegül, ki pride v paketu z njenim fantom, Gökhanom. Gre za punco s tako dobro in sladko dušo, poleg tega pa sva si osebnostno zelo podobni, tako da lahko rečem, da je ena izmed najboljših prijateljic tukaj. Veliko se družimo, predvsem navada je tukaj, da se ”henga” v stanovanjih. Tako skupaj še s Teo in še kom, gledamo filme, kuhamo večerje, poslušamo musko, igramo turško igrico ipd. v njunem stanovanju. Res sta oba, tako Şegül kot tudi Gökhan izredna prijatelja, ki jima lahko zaupam in za katera vem, da mi bosta vsakič priskočila na pomoč.
Takoj za njima, če ne celo vštric, pa sta Burak in Murat – s katerima sestavljamo interno ”The Fantastic Three”:) Sta moja žurerska partnerja in prav tako izredno dobra prijatelja. Če mi je dolgčas, samo pokličem enega izmed njih in vedno imata kakšne ideje za zabavo. Burak je bil kar nekaj let za dodatni zaslužek turistični vodič, zato je njegova angleščina tako dobra, da lahko mirno debatirava več ur. Murat sicer ne govori veliko angleško, razen če spije kakšno pivo ali dve:) Me pa ponavadi kako drugače spravi v smeh, saj je tak mali medo, ki zabava ljudi naokoli. Je tudi odličen pevec – v kratkem naj bi imel z bendom en koncert, bom poročala:) Res sta oba super, predvsem ko gremo ven, vedno pazita name in me nikoli ne puščata same, tako da se počutim povsem varno, kadar sem z njima. Sta kot moja turška brata:)
Potem so tukaj še Emre, ki sem ga spoznala prek Şegül in Gökhana. Je tudi eden izmed bližnjih prijateljev, saj se lahko z njim pogovarjam tudi o malo bolj filozofskih stvareh. V prostem času je DJ in v kratkem naj bi se obetala ena izmed njegovih zabav… Drugače pa je tudi on še en zabaven medo:)
Ostali, s katerimi se ne družim pogosto, pa se vseeno dobri kolegi, so Ahmed in Emre, ki sta cimra od Pine in katera sta nam v prvih tednih ogromno pomagala (njuna gostoljubnost bi lahko bila velik vzor za moji cimri), pa Semir, prijatelj Gökhana in Şegül, Firat, ki dela v Erasmus Officu in je buddy student Fabiana, Vepi in Kohan, cimra Buraka, vedno nasmejan, simpatičen fant, ki pa ne govori popolnoma nič angleško (kljub enoletnemu tečaju angleščine), Deniz in Tuba, cimra Murata, Gűnes, tudi zelo sladka punca, s katero še nisem imela veliko možnosti pobližje se spoznati, vendar mislim, da bi bila lahko zelo dobra kolegica in še kdo.
Tako to so moja nova znanja in poznanstva v dosedanjem času bivanja v Eskisehirju. Omenim lahko še le, da sem si končno našla nadomestek Kazine (če lahko sploh kaj nadomesti Kazino in Kazince:)), in sicer plesne klase moderna na drugem kampusu univerze. V sredo grem na prvi trening, kjer bom izvedela malce več o tem, kaj je tukaj sploh modern in kako izgledajo treningi. Namreč gre za nekakšen turški DIF, klase pa ima bojda zelo uspešen plesalec in koreograf. Za zdaj ne morem nič več reči, bom poročala:) Sem pa vesela, da bom po enem mesecu spet začela resneje gibati in poleg tega neznansko pogrešam ples… Ob tej slastni turški hrani (res, vse kar tukaj jem je tako zelo dobro!) sem namreč pridobila nekaj kilogramov, kar mi je sicer zelo vš:)eč, vendar pa imam na žalost gensko naravnanost k malo bolj okroglemu trebuščku ali kot bı rekel Murat: ”Göbek” 
Naslednjič, ko bo kaj več časa, pa sledi poročanje iz našega šestdnevnega ”Bayram south tripa”, kjer smo izkoristile turški praznik Bayram (ob koncu obdobja Ramazzana) in proste dni za pobeg na jug Turčije – od Anatalyje, Olympusa, Kasa, Kalkana, Őldeniza, Kayakőyu do Fethiye. Najboljša posledica potovanja: čokoladna zagorela barva sredi oktobra…mmmm…sem mogoče vzbudila kakšne skomine??
